Kako bomo bivali v Ljubljani s širšo okolico leta 2050 in 2100
Na prvem zboru smo načeli osnovni problem napovedovanja prihodnosti bivanja. Ker prihodnost nikoli ni preprosto in predvidljivo nadaljevanje sedanjosti, ampak je kvečjemu lahko njeno stopnjevanje, negacija ali pa obrat v popolnoma nepredvidljivo smer, sem nadaljevanje zastavil drugače, kot je bil zasnovan prvi zbor. Takrat sem zastavil besedilo, ki je poskušalo odpirati področja tako, da bi skupaj odpirali vprašanja, ki so drugačna od tistih, na katera smo navajeni. Seveda pa sem pozabil, da ko človek zastavi vprašanja, po navadi dobi odgovore. Ker nas zanimajo vprašanja, tokrat najprej ponujam odgovore. Tokrat je prispevek precej krajši, da s svojo dolžino in obsegom ne bi sugeriral kakršnekoli težnje po celostni ali avtoritativni obravnavi vprašanj. Skupaj tavamo v temi prihodnosti, tik pred zastorom prihajajočega, ki se razgrinja šele, ko se ga že skoraj dotaknemo, za njim pa že takoj tiči nov zastor.
Takšna omejenost dojemanja posameznika na sedanjost in deloma še na preteklost je naša ustreznica socialnega mehurčka v času pandemije: 1,5 metrski polmer možnosti napovedovanja in ugibanja okrog nas, ki se seli skupaj z nami in ga zato ne moremo predreti drugače, kot da poskušamo spremeniti pravila intelektualne špekulacije.
Prerokbe so morda natanko tak poskus intelektualne špekulacije, ki za razliko od preproste napovedi morda lahko predre kognitivni mehurček okrog nas. Prerokbe niso nikoli samo ekstrapolacija že znanih vhodnih podatkov in niso v trenutku, ko so izrečene, nikoli popolnoma smiselne, v prihodnosti pa se lahko zato izkažejo za točne na drugačen, prej nepredvidljiv način. Tako kot slavna delfska prerokba kralju Krezu, da bo z bojnim pohodom, ki ga je načrtoval, uničil mogočno državo. Ko je Krez opogumljen krenil v vojno, je doživel uničujoč poraz in uniči – svoje kraljestvo.
Preizkusimo torej tri scenarije, provizorične prerokbe, kako bi se lahko razvijala prihodnost bivanja v našem okolišu v naslednjih sto letih: kot stopnjevanje in zaostrovanje neoliberalne sedanjosti? Kot regresija družbe v neofevdalen, fragmentiran in protirazsvetljenski domačijski sistem? Ali pa kot progresiven preboj in oblikovanje kolektivne plaforme za okoljsko in družbeno vzdržno bivanje?
Spodnje »prerokbe« so samo primeri – vabim vas, da jih preizprašate, se na njih odzovete, se nad njimi zgrozite ali se jim nasmejete, nato pa oblikujete svoje.
URBANE PREROKBE – BIVANJE
- Glede na pretekle izkušnje je najbolj verjetno, da se bodo obstoječi vzorci bivanja in upravljanja s prostorom nadaljevali, stopnjevali in zaostrovali.
a. Čez 50 let bo lastništvo zemlje in nepremičnin koncentrirano v rokah dveh odstotkov prebivalcev. Vsi ostali bodo prekarni najemniki.
b. Prometna, energetska in komunalna infrastruktura bodo skupaj z zemljišči v celoti privatizirane, z njimi vred pa tudi velik del javnega prostora.
c. Namesto fizično dostopnega javnega trga bomo poznali prosti trg, ki bo postal edino orodje komunikacije med posamezniki onkraj osebnih poznanstev in družin, preko tržnih mehanizmov pa bo določal ekonomske, prostorske, bivanjske, zdravstvene in politične standarde posameznikov. Med javnim in zasebnim ne bo več nasprotja; edina javna sfera bo virtualna in privatizirana.
d. Vstop na zelene površine bo plačljiv; možen bo nakup mesečnih in letnih vstopnic za mestne parke in gozdove.
e. Jedra mest bodo turistično‐zabaviščno‐nakupovalni centri, kjer bodo včasih ob posebnih priložnostih apartmaje najeli tudi nekdanji meščani, da bi izkusili, »kako se je živelo včasih«.
f. Optimizacija bivanja bo pomenila deljenje in izmenjavo posameznih nepremičnin na bolj vrednih lokacijah, prebivalci pa se bodo kot sodobni nomadi nenehno selili glede na stroške, priložnosti in letne čase; centri mest ne bodo več poznali stalnih prebivalcev. - V prihodnjih desetletjih bomo doživeli civilizacijsko regresijo, z njo pa družbeno fragmentacijo, vdor populizma, domačijskosti in avtoritarnosti.
a. Urbani prostor bo fragmentiran v večje in manjše enklave pod bolj ali manj avtoritarnim nadzorom lokalnih mogočnikov.
b. Pravica do stanovanja in deložacija iz njega bosta odvisni od udinjanja lokalnim mogočnikom in njihovim sodelavcem.
c. Predeli mesta bodo pregrajeni, dostop do njih bo selektiven in odvisen od mesta na družbeni lestvici. Okrog pregrad se bodo razvile sive ekonomske in politične cone.
d. Nizkotehnološko in nelegalno samograditeljstvo bo postalo prevladujoča forma bivanja: nelegaliziranih objekti, ki bi jih lahko nosilci oblasti vsak čas porušili, bodo ena izmed osrednjih metod vladanja in discipliniranja.
e. V gozdovih se bodo oblikovale majhne skupnosti uporniških ekoloških skupin.
URBANE PREROKBE – BIVANJE
- Zaradi okoljskih in družbenih pritiskov bo v prihodnjih desetletjih prišlo do kolektivnega preobrata v razumevanju prostora, lastnine in javnega.
a. Kvalitetna in obsežna zadružna in javna gradnja bosta bivalne nepremičnine v veliki meri spremenila v objekte brez omembe vrednega špekulativnega potenciala. V spremenjeni obliki bo obujen nekdanji pravni pojem »stanovanjske pravice«.
b. Obdavčitev zasebnega lastništva ter redefinicija konceptov uporabe in lastništva nepremičnin bo omogočila raznolike, tudi hibridne in časovno omejene kombinacije bivanja ter javnih funkcij znotraj sosesk, hiš in tudi posameznih stanovanj.
c. Prostorska delitvena ekonomija, »Sharing economy«, vključno s turizmom, bo regulirana s pretežno netržnimi mehanizmi.
d. Nekdanje obsežne podzemne garaže bodo zdaj pretežno prazne; obsežni volumni pod zemljo bodo ponujali možnosti umestitve novih, tehnološko naprednih in okoljsko koristnih tehnologij.
e. Upravljanje z mesti bo deljeno med izvoljenimi predstavniškimi oblastmi in neposredno participacijo prebivalcev mest. Osrednji urbanistični mediator (ne pa odločevalec) bo umetna inteligenca.
Miloš Kosec
Miloš Kosec je arhitekt, pisec in kritik. Diplomiral je na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, doktoriral pa na Birkbeck kolidžu, Univerza v Londonu. Zanimajo ga zgodovina arhitekture, dileme v zvezi z ohranjevanjem dediščine, in povezave med arhitekturnim, družbenim in političnim angažmajem v nepredvidljivem enaindvajsetem stoletju. Med leti 2015 in 2018 je bil član uredniškega odbora revije Praznine, od leta 2015 je član uredniškega odbora revije Outsider. Leta 2018 je bil eden izmed avtorjev slovenskega paviljona na Arhitekturnem bienalu v Benetkah.