KOLIKO NAS BO?

Če so mesta tista, ki nas oblikujejo, kdo potemtakem riše podobo mest? Tukaj si izjemoma smemo dovoliti krožni argument, saj je odgovor jasen – kakopak ljudje. Prav s tega vidika so tokratne Urbane prerokbe, ki jih posvečamo vprašanjem demografije, tako zelo pomembne. Ko se pogovarjamo o mestu, ko ga mislimo, je preprosto nemogoče, da ne bi premišljevali tudi o tistih, ki v njem prebivajo. Oziroma pravilneje, če to zapišemo bolj v duhu Urbanih prerokb: o tistih, ki bodo prebivali v njem. Poskušali bomo namreč prerokovati, kakšna bo demografska slika Ljubljane leta 2100, ko večine nas ne bo več.

Koliko ljudi bo takrat živelo v Ljubljani? Kdo bodo in od kod bodo prihajali? Katere jezike bodo govorili? In ne nazadnje: kako in v kakšnih pogojih bodo živeli?

***

A najprej – nekaj izhodišč, ki bi nam lahko pomagala pri razmisleku:

Po koncu druge svetovne vojne je bilo v mestu Ljubljana že več kot 100 tisoč prebivalcev. Prebivalstvo je po letu 1945 stalno naraščalo. Stopnja naraščanja je vrhunec doživela v obdobju 1961-1981 pod vplivom industrializacije; pri popisu leta 1971 je bilo v Ljubljani že več kot 200 tisoč prebivalcev. Vse do leta 1981, razen v obdobjih 1945-1946 in 1950-1953, je bil večji del rasti prebivalstva posledica priseljevanja s podeželja v mesto. To se je, skupaj s priseljevanjem z območij nekdanje skupne države, nadaljevalo tudi v 80. letih prejšnjega stoletja, a je priseljevanje hkrati spremljal proces suburbanizacije ljubljanskega obmestja z razseljevanjem mestnega prebivalstva. Po letu 1981 se je rast prebivalstva precej umirila in ob prelomu tisočletja prešla tako rekoč v stagnacijo. V zadnjem desetletju je bila rast prebivalstva v Ljubljani razmeroma stabilna, kažejo podatki državnega statističnega urada, z izjemo obdobja 2020-2022, ko je število prebivalcev rahlo upadlo; to bi najverjetneje lahko pripisali obdobju pandemije koronavirusne bolezni. Letos je Ljubljana na občinski ravni dosegla tudi nov mejnik – 300 tisoč prebivalcev.

Kaj vse nas zanima, ko gledamo demografsko sliko? Na začetku leta je v Ljubljani prebivalo približno 145 tisoč moških in 155 tisoč žensk. Od tega je bilo 15 odstotkov tujih državljanov in državljank. Lansko leto je bilo v Ljubljani denimo sklenjenih več kot 900 zakonskih zvez, razvez je bilo nekaj več kot 300. Rojenih je bilo nekaj več kot 2300 otrok, umrlo je okoli 2400 ljudi. Podatki državnega statističnega urada prav tako pokažejo, da se prebivalstvo v Ljubljani povečuje predvsem na račun selitvenega prirasta, medtem ko je naravni prirast zadnjih nekaj let negativen. Lansko leto je naravni prirast znašal -85, selitveni prirast med občinami -494, selitveni prirast s tujino pa več kot 3300. Skupni prirast je znašal nekaj več kot 2700.

Če bi vzeli povprečni skupni prirast v zadnjem desetletju – in pri tem izločili obdobje 2020-2022 zaradi pandemije –, bi lahko čez palec ocenili, da bo v Ljubljani v prihodnje vsako leto skoraj 1900 dodatnih prebivalcev. Naslednji večji mejnik po številu prebivalcev, tj. 400 tisoč, bi Ljubljana tako dosegla predvidoma leta 2078. Čez sto let pa bi v Ljubljani lahko prebivalo že 490 tisoč, se pravi skoraj pol milijona prebivalcev. Bi bilo mesto sploh zmožno zdržati takšen pritisk?

To je seveda samo laična ocena – lahko bi rekli prerokba!–, ki resda ne upošteva številnih pomembnih spremenljivk. Število prebivalcev Slovenije naj bi, tako projekcije EUROPOP2023, naraščalo do približno leta 2026 in se povzpelo na nekaj več kot 2.121.000 (ta mejnik smo sicer presegli že na začetku prejšnjega leta), nato pa naj bi to začelo počasi upadati. Projekcije predvidevajo, da se bo leta 2100 v Slovenijo priselilo 5600 prebivalcev več, kot se jih bo iz nje odselilo. Tudi celotna stopnja rodnosti naj bi se začela enakomerno dvigovati in do leta 2100 dosegla vrednost 1,72 (lansko leto je recimo znašala 1,52). Predvsem pa se bo pomembno spremenila starostna sestava prebivalstva; starejši od 65 let trenutno predstavljajo okoli 22 odstotkov prebivalstva (v Ljubljani 20,5 odstotka), leta 2100 pa naj bi bilo v tej starostni skupini več kot 32 odstotkov prebivalcev Slovenije. Država bi imela po teh projekcijah leta 2100 približno 1.951.000 prebivalcev. Če bi takrat v Ljubljani, tako kot danes, prebivalo okoli 14 odstotkov celotnega prebivalstva, bo v Ljubljani takrat okoli 273 tisoč prebivalcev.

Ko prerokujemo, se sicer težko izognemo tudi bolj katastrofičnim scenarijem, ki jih poganjajo vojne po svetu in podnebne spremembe. Glede na lansko poročilo agencije Združenih narodov za begunce (UNHCR) naj bi se do leta 2040 število držav, ki se soočajo s skrajnimi podnebnimi nevarnostmi, povečalo s tri na 65, pri čemer večina teh gosti razseljene ljudi. Podobno naj bi večina begunskih naselij in taborišč do leta 2050 doživela dvakrat več dni z nevarno vročino. Po predvidevanjih mednarodnega možganskega trusta The Institute for Economics & Peace (v prevodu Inštitut za ekonomijo in mir) bi bilo lahko do leta 2050 zaradi porasta skrajnih vremenskih pojavov in naravnih nesreč po svetu razseljenih 1,2 milijarde ljudi.

Kako bi morebitne množične migracije vplivale na Ljubljano? Oziroma kdo nam zagotavlja, da ne bomo sami na begu?

***

V prihodnje lahko skoraj zagotovo sicer pričakujemo, da se bo število prebivalcev v Ljubljani povečevalo na račun tujic delavcev. Ministrstvo za delo je ta mesec denimo izdalo napovedi potreb trga dela do leta 2039. Kot so zapisali, se bodo nova delovna mesta glede na neugodne demografske projekcije, ki predvidevajo nadaljnje zmanjševanje števila delovno sposobnih prebivalcev, morale vsaj srednjeročno polniti s tujimi delavci. Zaradi tega bi se lahko delež tujih delavcev povečal z lanskih 16 na 26 odstotkov leta 2030. Od leta 2011 (z izjemo leta 2019) namreč število delovno aktivnega prebivalstva v Sloveniji upada – v obdobju 2011-2024 se je število delovno aktivnih zmanjšalo za 76 tisoč. V nekaterih dejavnostih je bilo v zadnjih dveh letih povečanje števila delovno aktivnih v celoti na račun tujih delavcev. V prvih petih mesecih tega leta je to veljalo za naslednje aktivnosti: finančne in zavarovalniške dejavnosti; promet in skladiščenje; oskrba z vodo; ravnanje z odplakami in odpadki; sanacija okolja.

Slovenija se tukaj ne razlikuje preveč od drugih evropskih držav. Vendar pa zaposlovanje tujih delavcev hkrati prinaša tveganja za izkoriščevanje. Ravno prejšnji mesec je inšpektorat za delo odkril primer izkoriščanja indijskih delavcev na slovenski kmetiji Bobnar, kjer naj bi delavce poniževali in jim odvzemali dokumente. Marca letos je na primer odmevala zgodba o filipinskih delavcih, ki so v Sloveniji dobili delo kot prevozniki avtobusov podjetja Arriva – te se je kadrovska agencija odločila namestiti v razpadajočo, plesnivo hišo. Država se je pri izgradnji drugega tira železniške proge Divača-Koper na primer zanašala na turške delavce podjetja Yapi Merkezi, ki so bili primorani delati v slabih razmerah, v prvi polovici tega leta pa jim podjetje ni hotelo izplačati plač.

Nedavno sem se pogovarjal s sociologinjo dr. Agnes Gagyi, ki preučuje izkoriščanje delavcev v avtomobilski industriji. Prehod industrije na električna vozila se namreč dogaja na ozadju nižanja stroškov proizvodnje in obenem zgodovinskega pomanjkanja delovne sile. Posledično prihaja do, kot pravi sama, foxconnizacije avtomobilske industrije v Evropi. To poimenovanje izhaja iz imena tajvanskega podjetja Foxconn, ki velja za največjega pogodbenega proizvajalca elektronike na svetu. Podjetje je med drugim izdelovalo pametne telefone za znamko Apple. A je znano tudi po tem, da izkorišča zaposlene. Podoben proizvodni model, se boji Agnes Gagyi, se z novimi naložbami vztrajno uveljavlja tudi v Evropi:

Danes se na Madžarskem – pa tudi na Poljskem, Slovaškem in Češkem – v avtomobilski industriji se z razcvetom proizvodnje ravno v trenutku, ko vlada zgodovinsko pomanjkanje delovne sile. To vrzel se zdaj poskuša zapolniti s širitvijo globalnega iskanja delavcev, prek mednarodnih agencij pa v omenjene države prihajajo delati predvsem začasni delavci iz vsega sveta, na primer iz Filipinov, Vietnama, Kazahstana, ki so plačani manj in imajo manj pravic oziroma so te v celoti prilagojene zahtevam podjetja.

Na Madžarskem imamo več novih tovarn baterij, ki so jih zgradila azijska podjetja. Če se tam četrtletne napovedi glede povpraševanja spremenijo, lahko preprosto odpustijo nekaj sto zaposlenih in nato, ko spet potrebujejo delovno silo, zaposlijo nove. Če bi šlo za madžarske družine, si česa podobnega ne bi mogli privoščiti. Ker gre večinoma za tuje delavce z delovnimi vizami, pa je za podjetja upravljanje z njimi veliko preprostejše, saj jih lahko brez večjih posledic odslovijo ali nadomestijo.

Prav to kaže, kako pomembno je, da v nadaljnji premislek ne vključimo zgolj vprašanj, kdo in koliko ljudi bo nekoč živeli v Ljubljani, temveč tudi kako bodo živeli. 

***

To vprašanje si sicer najbrž že danes postavljajo tisti, ki spremljajo nepremičninski balon, ki naj bi slejkoprej počil – a se cene nepremičnin in najemnin v Ljubljani in njeni okolici zaradi nepremišljene in premalo pogumne stanovanjske politike naprej samo povečujejo. Po podatkih iz lanskega leta je 50 kvadratnih metrov veliko stanovanje v Ljubljani v povprečju stalo 260 tisoč evrov, za najem garsonjere ali enosobnega stanovanja pa je bilo treba vsak mesec odšteti okoli 700 evrov. Ob tem velja dodati še podatek državne geodetske uprave, da ima 10 odstotkov najpremožnejših v lasti kar 37 odstotkov nepremičnin v državi, manj premožna polovica pa samo 16 odstotkov.

Bodo tudi dolgoletni prebivalci Ljubljane zaradi tega sčasoma prisiljeni zapustiti mesto? Se bo slovenska prestolnica postopoma gentrificirala in postala to, čemur je geograf Neil Smith, ko je v 90. letih prejšnjega stoletja opazoval mestne politike v Združenih državah Amerike, rekel revanšistično mesto? Bo Ljubljana postala samo še lepa kulisa za turiste?

To bi bila najbrž nekoliko lažja dilema, če Ljubljana ne bi bila hkrati središče gospodarskih, kulturnih in političnih dejavnosti države. Medtem ko nekateri kraji po Sloveniji stagnirajo in jim primanjkuje delovnih mest, infrastrukture in kulturnih vsebin, da bi zadržali ali privabili nove prebivalce. Čeprav se rado poudarja pomen vitalnega glavnega mesta, bi bil morda na mestu tudi premislek, ali pretirana centralizacija ne predstavlja ovire za enakomernejši razvoj, ki bi prek močnejših regionalnih središč in ustreznih javnih storitev lahko omogočil bolj kakovostno življenje zunaj prestolnice, a obenem ublažil pritisk na Ljubljano, kamor dnevno prihaja na delo več kot 140 tisoč ljudi iz drugih občin. A za kaj takšnega bi bila potrebna premišljena, dolgoročna strategija.

Še dobro, da prerokujemo za toliko let naprej in imamo zato časa za razmislek na pretek.

***

Svojevrstna smola literature, ki je premišljevala o prihodnost, je bila sicer ponavadi ta, da je skorajda zmeraj končala pri distopiji. Pomislite na Jevgenija Zamjatina, Georga Orwella ali Aldousa Huxleyja. In čeprav se najbrž tudi mi ne bomo mogli povsem izogniti črnim napovedim prihodnosti, vendarle poskusimo misliti tudi utopijo. Privoščimo si, prosto po Ernstu Blochu, vajo v odprtosti za prihodnost, ki jo lahko oblikujemo, ki še ni povsem določena in ki nosi možnost, da postane nekaj boljšega.